DRUŠTVO ZA MOTOPEDAGOGIKO IN PSIHOMOTORIKO

PROGRAMI PSIHOMOTORIČNE IN MOTOPEDAGOŠKE OBRAVNAVE za otroke starosti 2-10 let

(po razvojni motopedagoški metodi Kremžar-Petelin za obravnavo otrok s posebnimi razvojnimi potrebami na razvojno-gibalnem področju)

 

Psihomotorična in motopedagoška obravnava je razvojni pristop, ki otroku zadovoljuje temeljne gibalne potrebe, katere izhajajo iz razvojnega primanjkljaja.

 

CELOSTNA OBRAVNAVA OTROKA NA RAZVOJNO-GIBALNEM PODROČJU ZAJEMA NASLEDNJE PROGRAME OBRAVNAV:

 

- RAZVOJNO-MOTORIČNI STATUS

 

- MOTOPEDAGOŠKE IN SOCIALNOPEDAGOŠKE INTERVENCIJE

 

- PSIHOMOTORIČNA PRAKSA

​

- RAZVOJNO GIBALNA VZGOJA ZA OTROKE Z IZRAZITEJŠIMI TEŽAVAMI V RAZVOJU

 

Programi so namenjeni otrokom , starosti 2-10 let,  ki imajo zaradi razvojnih posebnosti – motnje v razvoju, težave na motoričnem, govornem, slušnem, senzornem, čustvenem, vedenjsko socialnem področju, …

 

Otrok pridobiva temeljne gibalne spretnosti za logično posledico enakopravne vključitve v obvezno šolsko športno vzgojo in življenjske opravilne sposobnosti ter uspešno vedenjsko-socialno integracijo.

Z intenzivnim neverbalnim treningom otroci s težavami govora sproščajo napetosti in vzpostavijo osnovno govorno sporazumevanje.

Učenci z učnimi težavami z gibanjem pridobivajo samozaupanje in večjo sposobnost zbranosti, razvijajo perceptivno motorično spretnost na področju telesne in prostorske orientacije, kar se kot transfer prenaša na šolsko delo.

Z gibanjem se hipermotorični, hiperaktivni, impulzivni, nevztrajni in nemirni otroci umirjajo in pridobijo večji nadzor nad svojimi vzgibi, postanejo samostojni in manj napeti.

Nerodni otroci pridobijo v razvoju manjkajoča gibanja, utrjujejo prvinska čutila za boljšo senzomotorično integracijo in opravilno sposobnost.

Otroci z vedenjskimi težavami lažje vzpostavijo odnose, ublažijo agresivno odzivno vedenje, dezintegrirano vedenje se integrira.

 

Spremembe v otrokovem gibalnem vedenju lahko pričakujemo le, če otrok redno obiskuje obravnavo v časovnem obdobju, ki ga zahteva njegov razvoj.

 

Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko vključuje v svoje programe že triažirane in obravnavane (s strani ostalih strokovnjakov) otroke, kot tudi tiste, ki še niso bili razpoznani (s strani drugih strokovnjakov) kot otroci z določenimi težavami. K nam jih napotijo zdravniki, logopedi, defektologi, psihologi, fizioterapevti, vzgojitelji, učitelji in tudi starši sami poiščejo pomoč.

 

Z obravnavo otrok:
- utrjuje in pridobiva gibalne vzorce,
- pridobiva gibalne izkušnje s svojim telesom in okoljem,
- se z gibanjem umirja in sprošča svoje napetosti,
- uri vztrajanje v gibalni dejavnosti,
- pridobiva samozaupanje in izboljša samopodobo, kar služi samopotrjevanju in uspešnejši integraciji v okolje,
- doživlja ugodja in veselje,
- spreminja vedenjsko osebnostno funkcioniranje.

 

Strokovna izhodišča: Motopedagoška in psihomotorična obravnava sta namenjeni otrokom z gibalno neurejenostjo, nemirom in nerodnostjo, ki je pogosto vzrok drugim težavam kot so: učne težave, bralno napisovalne motnje, motnje govora in sluha, bolehnost, čustvene motnje in težave vedenja ter socialne integracije. V današnjem času poimenujemo otroke s temi težavami: učenci s posebnimi potrebami. Ker je teh otrok v populaciji od 25 – 30% je nujno uvesti določena znanja v splošno vzgojno prakso za boljše razumevanje in preprečevanje vzgojnih težav. Osnovne šole danes že integrirajo otroke s posebnimi potrebami in s pomočjo psihomotorične obravnave je bilo nekaj teh otrok tudi vključenih v redne oddelke osnovne šole. Otroci so si z ustreznim gibalno-razvojnim pristopom toliko izboljšali vedenjsko osebnostno zasnovo, da so sposobni slediti šolskim zahtevam Ugotavljali smo, kar kažejo tudi tuje raziskave, da psihomotorična obravnava vpliva ne le na večjo storilnost, da otrok lažje obvladuje šolske in tudi življenjske težave, temveč predvsem na otrokovo osebnostno rast in samopodobo To področje je deficitarno, ker se otroci in učenci obravnavajo zgolj na simptom motnje, ta pa je multikavzalni in je le del celostnega razvojnega primanjkljaja. V našem prostoru se temu področju ne pripisuje ključnega pomena in ga posamezni strokovnjaki še vedno jemljejo kot drugotno področje oziroma vključujejo v športno vzgojo. Neupoštevanje holistično razvojne naravnanosti pa povzroča pri tej skupini velike osebnostno razvojne primanjkljaje. S poukom športne vzgoje se stanja ne da izboljšati, ker predmet ne upošteva otrokovih razvojnih težav, zato je socialna integracija in osebnostna struktura posameznika zanemarjena.